Silimarin: kaj je v izvlečku pegastega badlja

Silimarin ni ena sama snov, ampak skupno ime za skupino sorodnih molekul iz ploda pegastega badlja — šest glavnih predstavnikov, ki so v farmakopeji poimensko našteti. Prav iz tega izhaja praktična težava pred polico: dve embalaži lahko vsebujeta isto surovino in vseeno nosita različne številke. Kdor želi primerjati, potrebuje tri podatke — koliko izvlečka, kakšno razmerje med drogo in izvlečkom, koliko silimarina — in mora vedeti, s katero metodo je bila izmerjena tretja številka. Ta članek pojasnjuje vse tri.

Silimarin je zmes, ne molekula

Flavonolignani predstavljajo 1,3 do 3 % suhega ploda pegastega badlja (poročilo o oceni Evropske agencije za zdravila, EMA/HMPC/294188/2013). V rastlini nastanejo, ko se flavonoid taksifolin poveže z gradnikom lesne snovi — od tod ime iz »flavon« in »lignan«. Ker je mogočih več vezavnih mest in zrcalnih oblik, rezultat ni enotna snov, ampak zmes.

Kako je ta zmes lahko sestavljena, določa monografija Evropske farmakopeje za prečiščeni in standardizirani suhi izvleček (Ph. Eur. 01/2019:2071). Deleži se pri tem ne nanašajo na izvleček, ampak na silimarin v njem:

Sestavina	Delež v silimarinu	Opomba
Silibinin A + silibinin B	40–65 %	količinsko najpomembnejša frakcija
Silikristin + silidianin	20–45 %	v krvi komaj zaznavna
Izosilibinin A + izosilibinin B	10–20 %	položajna izomera silibinina

Vseh šest ima isto bruto formulo (C₂₅H₂₂O₁₀) in isto molsko maso (482,4). Razlikujejo se le po tem, kako sta gradnika med seboj povezana. Za analitiko je to oteževalna okoliščina: snovi z enako maso se ne dajo ločiti po masi, ampak samo po njihovem vedenju v kromatografiji.

Da izvleček pade v te razpone, ni samoumevno. Kakšno razmerje izomer nastane, je odvisno od topila in postopka — farmakopeja dovoljuje etilacetat, aceton, etanol in metanol, vsakega čistega ali z vodo.

Od 2 % v plodu do več kot 50 % v izvlečku

Pripravka s 100 mg silimarina na tableto z mletim plodom ni mogoče sestaviti. Pri 2 % vsebnosti bi bilo zanj potrebnih 5 gramov prahu — več, kot gre v tableto. Zato se ekstrahira: topilo raztopi flavonolignane, olje, beljakovine in škrob pa pustí za sabo.

Kako močno je bilo pri tem skoncentrirano, opisuje razmerje med drogo in izvlečkom (DER). Pove, koliko izhodne snovi pride na eno enoto izvlečka. Monografija Evropske unije Odbora za zdravila rastlinskega izvora (HMPC) pri EMA z dne 5. junija 2018 (EMA/HMPC/294187/2013) za plodove pegastega badlja navaja te pripravke:

Pripravek	Razmerje med drogo in izvlečkom	Topilo
Suhi izvleček	20–70:1	aceton
Suhi izvleček	30–40:1	etanol 96 %
Suhi izvleček	20–35:1	etilacetat
Suhi izvleček	26–45:1	etilacetat
Suhi izvleček	36–44:1	etilacetat
Suhi izvleček	20–34:1	metanol 90 %
Mehki izvleček	10–17:1	etanol 60 %

Iz DER se da izpeljati groba računska ocena. Če iz 20 kg ploda z 1,5 do 3 % silimarina nastane 1 kg izvlečka, znaša vsebnost tega izvlečka računsko največ 30 do 60 %. Prav to je razpon, ki ga farmakopeja predvideva za standardizirani izvleček: 30 do 65 % silimarina, dejanska vsebnost pa mora ležati med 90 in 110 % deklarirane vrednosti.

Pri višjih razmerjih račun ne drži več — pri 70:1 bi bilo računsko mogoče krepko čez 100 %, kar kaže, da tam ne omejuje aritmetika, ampak izkoristek. Visok DER torej ne pomeni samodejno visoke vsebnosti silimarina; najprej pomeni le to, da je bilo uporabljeno veliko surovine.

Tri številke na embalaži

S tem je mogoče prebrati, kaj piše na pločevinki. Primer iz lastnega asortimenta: izvleček semen pegastega badlja 20:1 je deklariran z 80 % silimarina, iz česar izhaja 100 mg silimarina na tableto, k temu pride še 100 mg inulina iz korenine cikorije. Nazaj preračunano: za 100 mg silimarina pri 80 % vsebnosti je potrebnih 125 mg izvlečka, 125 mg izvlečka pri 20:1 pa izhaja iz 2,5 g ploda.

Najpogostejša napaka pri primerjanju je, da prvo številko zamenjajo s tretjo. »500 mg izvlečka pegastega badlja« ne pove ničesar o vsebnosti silimarina — to je lahko izvleček s 30 % (150 mg silimarina) ali tak z 80 % (400 mg). Obratno majhna količina izvlečka ni slabost, če je vsebnost visoka. Primerljiv je samo podatek o silimarinu.

Pogled na odobrena zdravila pokaže razpon v praksi. Poročilo o oceni EMA navaja sestavo izdelkov, ki so v EU v prometu:

Država	Izvleček na enoto	ustreza silimarinu
Hrvaška	150 mg (DER 26–45:1)	100 mg
Nemčija	82–111 mg (DER 35–40:1)	60 mg (HPLC)
Belgija	173,0–186,7 mg (DER 36–44:1)	140 mg oziroma 108,2 mg

Zadnja vrstica ni tiskarska napaka. Vodi do pravega spotikljaja.

Dve merilni metodi, dve številki za isti izvleček

Za isti belgijski izvleček sta v dokumentaciji navedeni dve vrednosti silimarina: 140 mg po metodi DNPH (fotometrični postopek) in 108,2 mg po HPLC. Ista kapsula, ista vsebina, dve številki — razlika je izključno v metodi.

Fotometrija meri prek barvne reakcije in pri tem zajame tudi sorodne spojine, ki niso flavonolignani. Tekočinska kromatografija visoke ločljivosti (HPLC) sestavine najprej loči in prešteje samo šest opredeljenih snovi. Zato da nižjo, bolj specifično vrednost.

Izvleček	fotometrično	po HPLC	Razlika
DER 35–40:1, aceton	70 mg	60 mg	okoli 17 %
Aceton 95 %	140 mg	108,2 mg	okoli 29 %

To je razlog, zakaj embalaža z »140 mg silimarina« ne vsebuje nujno več kot tista s »108 mg«. Če metoda ni navedena — pri prehranskih dopolnilih pa skoraj nikoli ni —, dve številki različnega izvora nista neposredno primerljivi. Pojasnjuje tudi, zakaj se pojavljajo deklarirane vsebnosti nad farmakopejskim razponom 30 do 65 %: fotometrično določena vrednost leži približno petino do tretjino nad tisto, določeno s HPLC. Za prehranska dopolnila farmakopejska monografija tako ali tako ni zavezujoča.

Zakaj zraven piše »izraženo kot silibinin«

Ker je silimarin zmes, analitika potrebuje referenčno snov. Obe farmakopejski monografiji za to navajata silibinin: plod mora vsebovati najmanj 1,5 % silimarina, izraženo kot silibinin (Ph. Eur. 01/2014:1860), in za izvleček velja ista referenčna vrednost. Dodatek torej ni marketinška fraza, ampak navedba, proti kateremu standardu je bilo merjeno.

Kaj telo od tega sprejme

Silimarin je praktično netopen v vodi, kar zaznamuje njegovo vedenje v telesu. Poročilo o oceni EMA podatke povzema takole: silibinin se iz prebavil absorbira le delno (23–47 %), odvisno med drugim od spremljajočih snovi v izvlečku. Najvišje ravni v krvi so dosežene po približno dveh urah, okoli tri četrtine je v vezani obliki; razpolovni čas znaša približno šest ur. 20 do 40 % odmerka se izloči prek žolča, le okoli 5 % prek seča.

Dve podrobnosti iz tega sta zanimivi pri izbiri pripravka. Prvič: silikristin in silidianin sta bila v krvi in žolču zelo nizka do nezaznavna — frakcija, ki v izvlečku predstavlja 20 do 45 %, se v telesu komaj pokaže. Drugič: v raziskavi na devetih osebah je kompleks silibinin–fosfatidilholin v žolču dosegel relativno razpoložljivost 420 % v primerjavi z običajnim silimarinom (Schandalik in sod., 1992). Takšni kompleksi so razlog, zakaj nekateri pripravki delajo z občutno manjšimi miligramskimi številkami — tudi tu gola številka primerjave ne nosi sama.

Kako na absorpcijo vplivata čas in obrok, sodi k jemanju in ne h kakovosti izvlečka; kateri del rastline se sploh predeluje in zakaj na etiketi piše »semena« namesto »plodovi«, je opisano v Pegasti badelj: rastlina, izvor in uporaba.

Kaj sme o tem povedati prehransko dopolnilo

Za pegasti badelj in silimarin ni nobene zdravstvene trditve, odobrene po Uredbi (ES) št. 1924/2006; vloge za rastlinske snovi že leta mirujejo. Prehransko dopolnilo zato opisuje, kaj vsebuje — izvleček, razmerje, vsebnost silimarina — in ne pove ničesar o tem, kaj naj bi povzročilo. Prehranska dopolnila niso nadomestilo za uravnoteženo in raznoliko prehrano ter zdrav način življenja.

Praktično to pomeni: pri teh izdelkih je deklaracija edina zanesljiva razlikovalna lastnost. Kdor prebere tri številke, ve o embalaži več, kot izda katera koli podoba. Kateri pripravki iz asortimenta sodijo sem, je razvidno v kategoriji jetra.

Dve opozorili iz monografije EU sodita zraven ne glede na vsebnost: preobčutljivost za nebinovke je kontraindikacija, za nosečnost, dojenje in za mlajše od 18 let pa ni dovolj podatkov. Silibinin v laboratoriju zavira encime CYP3A4, CYP2C9 in UGT1A1; klinični pomen teh medsebojnih delovanj po navedbah EMA ni dobro opredeljen.

Pogosta vprašanja

Je izvleček 80:1 boljši od izvlečka 20:1? Ne nujno, obe številki pa se pogosto zamenjujeta. Razmerje med drogo in izvlečkom pove, koliko surovine je bilo uporabljene; vsebnost silimarina v odstotkih pove, kaj je pristalo v izvlečku. »20:1 z 80 % silimarina« je podatek o vsebnosti, ne razmerje 80:1. Na koncu so primerljivi le miligrami silimarina na dnevni odmerek.

Zakaj na dveh embalažah z istim izvlečkom piše različna količina? Ker sta dovoljeni dve metodi. Fotometrično se zajame več kot s HPLC; v poročilu o oceni EMA 140 mg fotometrično ustreza 108,2 mg po HPLC — okoli 29 % razlike pri enaki vsebini.

Ali tudi čaj iz pegastega badlja vsebuje silimarin? V plodu da, v poparku pa le v majhnem delu: silimarin je netopen v vodi, vroča voda ga komaj izlušči. Monografija EU navaja čajne pripravke iz 3 do 5 g plodov na 100 ml kot samostojen pripravek — drugega velikostnega reda kot suhi izvleček, ne kot njegovo nadomestilo.

Po čem prepoznam uporabno deklaracijo? Po tem, da so navedeni vsi trije podatki: količina izvlečka, razmerje med drogo in izvlečkom ter vsebnost silimarina v miligramih na dnevni odmerek. Če manjka tretji, izdelka ni mogoče primerjati z nobenim drugim.

Viri: Evropska agencija za zdravila, poročilo o oceni Silybum marianum (L.) Gaertn., fructus, EMA/HMPC/294188/2013 (5. junij 2018) — s podatki o Ph. Eur. 01/2014:1860 in Ph. Eur. 01/2019:2071, o sestavi odobrenih izdelkov v EU ter o farmakokinetiki (Saller in sod., 2001; Schandalik in sod., 1992) · monografija EU EMA/HMPC/294187/2013 (5. junij 2018) · Uredba (ES) št. 1924/2006.